Zvečer smo se z družino odločili, da gremo na sprehod v mesto. Sredi mestnega vrveža, med kavarnami, tlakovci in hitenjem se je pojavil čarovnik. Kako so ga bili otroci veseli, prav tako sva bila vesela tudi midva z možem, ker sva vedela, da bo to en lep večer. Brez velikega odra, brez zaves in reflektorjev. Bil je le majhen krog ljudi, ki so z nasmeškom opazovali, kaj je počel čarovnik.

Ljudje so se tako ustavljali sami od sebe. Tako otroci kot tudi odrasli. Njegova predstava ni temeljila na velikih trikih, temveč na pozornosti — ko se nekaj v trenutku spremeni v čudež. Kako sta imela moja otroka velike oči, ko sta ga opazovala in komaj čakala, kaj vse bo naredil. Iz klobuka ni potegnil zajca, temveč drobno iskro, ki je za hip ostala v zraku. Kovanec je izginil iz dlani in se pojavil v žepu enega izmed otrok, ki ga je gledal v publiki. Kako veseli so bili otroci in nasmejani.

Tako so se otroci smejali, odrasli smo se spogledovali in za trenutek pozabili na skrbi, urnike in telefone. Mesto je obstalo. Prav všeč mi je bilo, kako smo naenkrat lahko bili brez telefonov in nismo imeli tistih zaskrbljenih pogledov. Vsi smo uživali, čarovnik pa je čaral in izvajal trike za nas. Tako je čarovnik znal brati prostor, ulico je spremenil v oder, mimoidoče pa vključil v predstavo. Aplavzi niso bili tako glasni, kakor so bili iskreni. Vsak nasmeh odraslega ali otroka je bil del čarovnije.

Kako lepo sem se počutila, ko smo tako nepričakovano imeli lep večer. Cela družina je bila nasmejana, sproščena, in še celo pot domov smo se pogovarjali, kaj je čarovnik počel in kako mu je uspelo narediti vse te trike. Če bi vedela, da bomo imeli tak večer in da nas v mestu čaka čarovnik, se sigurno ne bi imeli tako lepo kot zdaj, ko tega nismo pričakovali.