Moj oče je bil vedno precej zdrav človek in velik ljubitelj športa. Skoraj nikoli ni zbolel, ni imel zdravstvenih težav in tudi večjih poškodb ne. A pred približno dvema letoma se je vse spremenilo, ko je pri košarki dobil močan udarec v uho. Takrat ga je zelo bolelo, nekaj dni je slišal tudi piskanje v ušesih. Ko je to minilo, se mu je sluh občutno poslabšal in je pomislil, da bo potreboval slušni aparat.

Z minevanjem časa se njegov sluh ni nič izboljšal, kar ga je najbolj skrbelo, saj je bilo očitno, da so poškodbe trajne. Zato se je odpravil k zdravniku, da bi izvedel, ali se sploh da kaj narediti in kako močno je poškodovan bobnič. Ta mu je povedal neprijetno novico, da bo potreben slušni aparat, a ga je hkrati pomiril, da mu bo slušni aparat v veliki meri povrnil sluh in mu omogočil normalno poslušanje. To je bilo konec koncev najpomembnejše.

Na koncu je res dobil slušni aparat, ki ga je sprva precej motil, a se ga je sčasoma navadil. Z napravo se je vse bistveno izboljšalo: spet je slišal normalno in se je lahko končno pogovarjal, ne da bi moral na vsakih deset besed spraševati, kaj je kdo rekel. To se je poznalo tudi pri telefonskih klicih. Ko sem ga prej poklical, je bil pogovor precej slab, saj polovice povedanega sploh ni slišal. S slušnim aparatom pa se je tudi ta komunikacija občutno izboljšala, kar je bilo za vse nas zelo dobro.