Sama sem prišla na idejo, da bi lahko po delih prehodila Julijano. Ker pa sem vedela, da bi mi bilo v družbi boljše, sem se odločila, da pokličem prijateljico, če bi te poti prehodila z menoj. Bila je navdušena nad idejo in tako sem so na vrsto prišli novi pohodni čevlji. Lahko bi imela kakšno staro obutev, vendar še nikoli nisem kupila dobrih planinskih čevljev in če je bil kdaj čas za to, je bil sedaj. Komaj sem čakala najin prvi pohod. Nisem točno vedela, kaj lahko pričakujem. Skrbelo me je, ali bom zmogla v kosu prehoditi toliko km in če bom imela kakšne bolečine.
Novi pohodni čevlji pa so mi dali motivacijo, da jaz to zmorem. Zavedala sem se, da ne morem kar takoj za tako dolgo pot obuti nove pohodne čevlje, zato sem jih nosila doma, da sem videla, kako se moja noga v njih počuti. Kar hitro sem videla, da so novi pohodni čevlji super in da z njimi ne bom imela težav.
Ko je prišel dan pohoda, sva se dobili na začetni točki. Ker vsaka prihaja iz drugega kraja, sva se pripeljali z avti. Imeli sva organizirano tako, da se po končani poti nazaj vrneva z avtobusom. Moram reči, da je pot Julijana skrbno načrtovana in lepo urejena. Najina prva pot je bila dolga 3 ure. Ravno prav, da sva videli, ali midve to zmoreva. Moji pohodni čevlji so se tudi dobro odnesli, kar me je razveselilo, ker sem vedela, da bo v njih prehodila še veliko kilometrov. Prijateljica je imela stare pohodne čevlje, ker je več hodila po hribih kot pa jaz. Tako je imela tudi več kondicije, ampak tudi meni ni šlo slabo. Zadnji kilometer me je začel boleti hrbet, kar pa sem tudi pričakovala, ker sem imela določene težave.
Na cilju sva si čestitale in obljubile, da bova pot nadaljevali.