Sama sem bila človek, ki je pozabil nase in bil prepričana, da če so ljudje okoli nje srečni, bom srečna tudi sama. Ampak na žalost tako to ne gre, najprej je potrebno poskrbeti, da je naša osebnostna rast v razvoju in da rastemo, šele potem bomo videli, kako srečni smo in kako močno to potrebujemo.
Včasih sem bila človek, ki sem živela polno življenje, vsak dan sem počela stvari zase, vsak dan sem se nekaj novega naučila in tako je moja osebnostna rast bila lepa. Prav spominjam se, kako sem rasla in se izoblikovala v človeka, ki samozavestno stopa po našem planetu. Potem pa sem postala mama, kar sem si želela vse življenje, le da nisem pravilno odreagirala, ker sem začela živeti samo za otroke in za moža. Takrat se je moje življenje počasi spreminjalo. Nisem imela več volje, nasmeha na obrazu in kar hitro sem ugotovila, da se je moja osebnostna rast ustavila. Tako nisem mogla več naprej. Nekaj časa sem še živela tako, ker enostavno sem bila prepričana, da drugače ne gre.
Potem pa sem se začela slabo počutiti in nisem imela več energije. To pa je pomenilo, da nimam energije za otroke in moža. Ko sem to izgubila, sem vedela, da je to zaradi tega, ker se je moja osebnostna rast ustavila. Takrat sem začela spreminjati dneve, kajti začela sem čas posvečati tudi sebi, da je moja osebnostna rast spet rasla. Več sem delala, brala, telovadila, lahko bi rekli, da sem bila neprestano zasedena. Amak utrujenost je izginila, ker sem bila srečna, saj je moja osebnostna rast rasla.
Spet sem postala to, kar sem si želela in srečno zadihala, ker sem vedela, da je to prava pot do srečnega življenja. Danes rastem in osebnostna rast raste z menoj.