Pri mojem dedku je bilo vedno tako, da je imel za vsako stvar posebno mesto, ampak samo on je vedel, kje to mesto sploh je. Ko si prišel v njegovo garažo, si našel vse mogoče, od starih loncev do lopate in krampa, kablov, desk in veliko škatel, ki jih ni odprl več let. Babica mu je že dolgo govorila, da tako ne gre več in da bo moral nekaj narediti, če želi imeti kaj reda. On pa je vedno odmahnil z roko in rekel, da bo že enkrat uredil. Potem pa je prišla pomlad in z njo vrt, zemlja in še več orodja, ki ni našlo svojega prostora.

Prav se spomnim nekega vikenda, ko sem bila pri njiju na kosilu in je dedek skoraj pol ure iskal grablje, ker jih je nekam založil. Takrat mu je babica rekla, naj že enkrat začne gledati vrtne ute, da se reši teh težav. Dedek se je sprva malo upiral, ker je mislil, da bodo vrtne ute samo še dodaten strošek in da jih bo moral poleg vsega še vzdrževati. Ko pa se je dejansko šel pozanimat in dobil ponudbo, je videl, da so vrtne ute zelo ugodne in praktične. Pomembno mu je bilo predvsem to, da ima dovolj prostora za orodje, kosilnico in še kakšen kotiček za odlaganje.

Na koncu je izbral preprosto leseno različico, ki se je lepo podala k hiši. Ko je bila vrtna uta postavljena, je dedek cel popoldan nosil stvari noter in mi sproti razlagal, kako bo zdaj končno vse bolj urejeno. Meni je bilo kar smešno, ker ga že dolgo nisem videla tako veselega in navdušenega. Zdaj ima res vse na enem mestu in tudi babica je veliko bolj mirna. Dedek pa večkrat reče, da še dobro, da mu je babica predlagala, naj si omisli in gre pogledat vrtne ute.